Boris Pahor je več kot samo stoletje človeške vesti: literatura, ki jo je ustvaril, je še danes katalizator – in hkrati lakmus. Ne prenese ravnodušnosti. Na eni strani so zvesti bralci, na drugi mogočneži, ki naredijo vse, da se njegov trikratni ne totalitarizmom ne bi slišal in odmeval. Ali da bi bil ponarejen, zreduciran, zmanjšan.
Toda Pahorjeva literatura se po njegovi smrti nikakor ni znašla v pogrezu v začasno pozabo, ki je običajen v letih, ko se aktualistični bralci poslovijo, tistih, ki v ustvarjalcu odkrijejo večnega sopotnika, pa še ni. Medtem ko so mnenja, ali je Pahor kot uporni človek tudi že klasik kakor njegov prijatelj Edvard Kocbek, deljena.
Pričujoča knjiga »Trst, to je tam, kjer je Boris Pahor« se zato trudi biti dejaven poklon pisatelju in njegovemu svetu. Zasnovana je mozaično: ustavlja se ob posameznih vidikih Pahorjevega ustvarjanja – in kot taka bodisi nadaljuje in poglablja dosedanje raziskave bodisi jih razširja in ustvarja ustvarjalsko-recepcijski dialog tam, kjer ga doslej ni bilo.
