Pesniška zbirka obega izbor iz avtorjeve nove in že objavljene poezije, ki pa se v tej knjigi pojavi v svežih variacijah. Pod okriljem treh krošenj, ki dajejo ime trem razdelkom knjige, se pred bralcem razpira poezija, ki prisluškuje naravi. V svoji silnosti, nepredvidljivosti in lepoti ta predstavlja izvir pesniškega čudenja, nič manj pa tudi strahu in groze. Oboje je pesnikov odgovor na klic amine mundi, ki se oglaša iz belih skal, živahnih potokov in starodavnih gozdov. Na klic se pesnik odziva z besedo – kot priklicevalec, prerok, videc in vrač, ki jezik zemlje prevaja v jezik ljudi. Čeprav se v trenutkih nemoči in obupa sprašuje tudi o tem, “kam je šel pomen besed / njihova prava teža”, se iskanju smisla do konca ne odreče. Na krilih institucije in z zanosom erosa ustvarja samoniklo in nagovarjajočo pesniško krajino, ki popredmetenosti in razosebljenosti sodobnega sveta zoperstavlja resničnost človekovega snovnega in duhovnega ekosistema.
