Pesniška zbirka Skoz bele poljane nedokončanih zgodb je ena sama, iz nežnih segmentov usklajena in v prostih verzih izgovorjena pesem o (pesnikovem oziroma človeškem) bivanju in o spremenljivih lepotah zemeljske pokrajine, po katerih se pesnik vedno znova vrača v dom »k beli slivi, / divji češnji, / staremu kozolcu / in otroškim obrazom«, k obrazu, »ki nosi podobo / cvetličnega vrta«, in k vsem v takem domu doživetim občutjem, toplim dlanem in ljubečim besedam ter mislim na ljubezen, ki »ustvarja / novo življenje«, ki ga poji materino mleko. Pesnik tudi v »bolečini samote« med vzpostavljanjem življenjskega ravnovesja išče le svojo pravo pot. Ta pot pa je negotova, saj se ob njej zaveda, da bi je nihče ne mogel »bolj izgubiti« kakor on sam; a si je med snovanjem teh pesmi lahko vendarle dopovedal: »Našel si svojo pot, / ki se je zdela izgubljena«. »Sredi čudes / in bučnega vpitja« je na svoji poti iskal in poiskal svoj lasten obraz. Šele s poetično, a s spoštljivo treznostjo odmerjeno besedo je lahko zasidral nemir svojega nedokončanega potovanja v samem sebi, v svetlobo na dnu lastne notranjosti, ki skozi čustvene in miselne prebliske zaupa v sinjo neskončnost.
