Drugih pet knjig Livijeve zgodovine popisuje čas od katastrofalnega vdora Galcev in zavzetja Rima v začetku četrtega stoletja pr. Kr. dalje, torej boje za prevlado na Apeninskem polotoku, vojne z Ekvi, Volski, Etruščani in Samniti, vse do leta 292. Delež vojaških vsebin v njej narašča in se po sorazmerno skromni slabi polovici v šesti in dobri polovici v sedmi knjigi v osmi knjigi dvigne kar na tri četrtine vsega besedila.
Kljub močnemu poudarjanju vojaške komponente pri tej zgodovini pa Livij vzporedno slika fresko z razvojem ustanov pri rimski republiki, ki je povezan z vedno novimi valovi »spopada stanov«, bojev med patriciji in plebejci. Občasno, zlasti ob prizadevanjih ljudskih tribunov za plebejski konzulat in ob opisovanju trpljenja dolžnikov, ki pristanejo v okovih, pridejo na dan plebejcem bolj naklonjeni toni; v glavnem pa prevladujejo stari, aristokraciji bližji pogledi. S temnimi barvami naslika nekdanjega rešitelja Kapitola Marka Manlija, ki naj bi se skušal polastiti kraljevske oblasti in v katerem sodobni raziskovalci razbirajo Livijeve namige na Cezarjevega in Ciceronovega sodobnika Katilino, in kurulskega edila (pre)nizkega rodu Gneja Flavija. Prvak rimskih zgodovinarjev je tako skušal postaviti pomnik nekdanji slavi, hkrati pa je upal, da se bodo bralci iz njegovih podob tudi česa naučili.
