Petnajstletna Christine Arnothy, pozneje uspešna in večkrat prevedena pisateljica (1932–2015), je svoje prvo delo Imam petnajst let in nočem umreti pisala skrita v kleti meščanske hiše v Budimpešti ob soju goreče, z mastjo prepojene vrvice. V njem skozi dekliške oči opisuje mučno vsakdanje življenje pozimi 1944–45, ko je od Nemcev zasedeno Budimpešto oblegala sovjetska vojska in jo po dveh mesecih nazadnje zavzela. Leta 1948 je družina v strahu pred ruskimi represalijami zbežala v Avstrijo, s čimer se zaključuje avtoričin prvenec. Knjiga, ki jo tematsko lahko primerjamo z Dnevnikom Ane Frank, je leta 1954 prejela nagrado »grand prix vérité« in istega leta izšla v Franciji. Pozneje je bila prevedena v 23 jezikov in v več državah postala šolsko branje.
