Če kdo, potem se prav Medvoščani še kako dobro zavedajo dejstva, da so za kakovostno in tvorno življenje skupnosti nujno potrebni mostovi – pa najsi bodo tisti, ki nam vode pomagajo prekoračiti, ali tisti, ki ustvarijo povezave med staroselci in priseljenci. V malce bolj metaforičnem duhu so mostovi tudi tisto, kar nas na individualni ravni povezuje z našo lastno preteklostjo; otroštvom ali kakim drugim delom naše osebne zgodovine, ki je vsaj povezano, če že ne kar preplavljeno s posebnostmi in značilnostmi kraja našega bivanja.
Za Medvode, ki so v letu 2024 kot občina praznovali 30. obletnico samostojnosti, je vsekakor velika čast, da so se kot majhno in za mnoge le prehodno mestece simbolno znašli v tako ugledni družbi velikih in pomembnih slovenskih ter zamejskih mest. Ta imenitna družba je v precejšnji meri določila tudi vsebinsko zasnovo knjige. Koncept zbirke Mestnih knjig namreč o mestih, vključenih vanjo, ne govori skozi besede in podobe v enem sklenjenem pripovednem loku, ki razvoj kraja spremlja od njegovih začetkov do sedanjosti, temveč na način krpanke, mozaika in z vključevanjem različnih, včasih tudi nasprotujočih si besedil in vizualnih gradiv. Tako v Medvoško knjigo vključena gradiva med seboj vzpostavljajo dinamičen dialog, obenem pa vsakemu bralcu in bralki omogočijo, da medvoško identiteto doživi po svoje in vsakič drugače. Ker je tudi razprta knjiga nekakšen most do naše skupne zapuščine, znanja in vedenja o naših krajih in nas samih, se ji prepustimo, da nas obogatene z njeno vsebino pripelje na svoj drugi konec – do zadnje natisnjene strani.
