Srečanja

Borko sprejema literaturo nereducirano, tako da ostaja zvest užitkom počustvovanja in porazmišljanja, ki jih v bralcu sproži leposlovna umetnina. Literaturi se odpira ves in prav do središča svoje osebnosti. Tako notranje organizirano osebnost nam kažejo tudi “Srečanja”. Tudi v njih je očitno, kako spominjanje na prelomne zgodovinske dogodke, zlasti pa na naše in tuje besedne ustvarjalce  iz našega polpreteklega časa izpolnjuje avtorja z globoko duhovno vsebino, kako so mu srečanja z njimi toliko kot sreča enkratne, neponovljive človeške eksistence.